Človeško oko je eden od najpopolnejših optičnih "instrumentov", ki skupaj z možgani predstavlja "vhodna vrata", brez katerih si je težko zamisliti svet okoli sebe; preko 80% zunanjih dražljajev občutimo s pomočjo vida. V zgodovini človeštva je bil to tudi edini in glavni optični "instrument", s katerim se je raziskovalo vesolje. Poznati delo in karakteristike očesa je pomembno za boljše razumevanje astronomije.

KAKO OKO DELUJE

Osnovni princip oblikovanja slike v očesu, se v bistvu ne razlikuje od oblikovanja slike v navadnem fotoaparatu. Snop vhodne svetlobe se lomi v roženici očesa, s prilagajanjem leče se dodatno korigira tako, da fokus pade na mrežnico očesa. V mrežnici se nahajajo posebni fotoobčutljivi receptorji (paličnice in čepnice), kateri dražljaje fotonov pretvarjajo v električne impulze in jih pošiljajo v možgane.

Človeško oko je sposobno prepoznati del elektromagnetnega spektra valovne dolžine 400 do 700 nanometrov, katerega imenujemo tudi "viden del elektromagnetnega spektra". V vidnem delu magnetnega spektra je oko najbolj občutljivo na valovne dolžine 455 nm (modro-vijolično absorbirajo "modre" čepnice),535 nm (zeleno absorbirajo "zelene" čepnice) in 570 nm (rumeno-rdečo absorbirajo "rdeče" čepnice). To je najenostavnejši del ustvarjanja slike, nato prevzemajo funkcijo možgani, ki iz nastalih električnih impulzov ustvarjajo "doživetje", ki ga imenujemo vid.

ZUNANJI DELI OČESA

Beločnica (sclera) prekriva okoli 85% skupnega obsega očesa. Je belo-modrikaste barve in je sestavljena iz drobnih žilic ter služi za zaščito notranjosti očesa.

Šarenica (iris) je obarvan kolobar, ki obdaja zenico in je sestavljena iz veziva in pigmentnih celic, ki določajo barvo očesa.

Zenica (pupil) je odprtina na šarenici in je črne barve.

NOTRANJI DELI OČESA

Roženica (cornea) je prozorna struktura debeline 0.5 mm in premera 12 mm. Je glavna leča v očesnem optičnem sistemu. Ima indeks loma n=1.37. Ker je z ene strani zrak z indeksom loma n=1, jo to dela zelo stabilno.

Leča (lens cristallina) izpopolnjuje dioptrijski aparat in ima največjo vlogo pri akomodaciji. Je zelo izpopolnjen organ premera 9 mm in 4mm debeline. Sestavljena je iz 22.000 zelo tankih slojev z različnimi indeksi loma. S pomočjo posebnih mišic se lahko menjavajo polmeri zakrivljenosti sprednje in zadnje ploskve leče, prav tako pa se lahko premaknejo sloji različnega indeksa loma, s čimer se menja tudi moč leče. Debelina leče se z leti spreminja in s starostjo postaja debelejša in manj elastična.

Veznica (conjunctiva) je del sluznice, ki obdaja z notranje strani veki, katerih naloga je,da ščitita očesno zrklo od spredaj. Veznica se nadaljuje na sprednje dele beločnice kot očesna veznica.

Žilnica (chorioidea) je del očesne ovojnice med beločnico in mrežnico. Vsebuje številne krvne žilice in živce ter hrani optični del mrežnice. Vsebuje tudi temne pigmente, kar je zelo pomembno, ker tako notranjost očesa ohranja v temi (ni refleksije).

Vidni živec (nervus opticus) s pomočjo električnih impulzov prenaša informacije v možgane. Mesto, kjer izstopa optični živec je popolnoma neobčutljivo na svetlobo , ker tu ni niti paličnic niti čepnic.

Rumena pega (macula) je mesto na mrežnici z največjo koncentracijo čepnic. To je mala vdolbinica (premera 2,5-3 mm). Centralni del (fovea) premera 0.3 mm sploh nima paličic in je področje, ki daje podnevi najbolj jasno sliko z največ detalji.

Mrežnica (retina) je prostor radija okoli 40 nm, na katerem se ustvarja slika. Mrežnica vsebuje številne živce in krvne žile. Sestavljena je iz osmih ovojnic, zadnji dve pa vsebujeta fotoreceptorje (čepnice in paličnice).